Vse pogostejša presnovna motnja modernega časa

Kaj je sladkorna bolezen?

Sladkorna bolezen nastane zaradi motnje v izločanju hormona inzulina ali v popolnem ne delovanju trebušne slinavke. Nastane zaradi pomanjkanja inzulina v krvi ali zmanjšanja odzivnosti celic na njegovo prisotnost. Celice potrebujejo inzulin za tvorbo energije. Posledica nezadostnega izločanja hormona inzulina so motnje v presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. Pri ljudeh, ki trpijo za sladkorno boleznijo, se nivo glukoze v krvnem obtoku poveča. Namesto, da bi se glukoza transportirala in bila uporabljena v telesnih celicah, se ta nabira v krvnem obtoku, kar vodi v hiperglikemijo (abnormalno visoke vrednosti glukoze v krvi). Hiperglikemija vodi v poškodbo krvnih žil in lahko povzroči bolezni oči, nastanek srčno-žilnih bolezni, perifernih in avtonomnih nevropatičnih bolezni (poškodba živcev v udih in notranjih organih) ali diabetično nefropatijo (bolezen ledvic). Sladkorna bolezen je lahko prirojena presnovna motnja ali pa pridobljena. Za slednjo je pogosto kriv nezdrav življenjski slog, stres, prekomerna telesna teža, nepravilna prehrana ter stres.

Kdaj pravzaprav govorimo o sladkorni bolezni?

Tedaj, kadar je krvni sladkor višji od 7 mmol/L na tešče ali višji od 11 mmol/L po obroku. Zgornja meja normalnega krvnega sladkorja je 6,0 mmol/L na tešče. Vrednosti med 6,1 mmol/L in 7,0 mmol/L na tešče pa nakazujejo na preddiabetes. Pri preddiabetesu gre za stanje rahlo zvišanega sladkorja v krvi, vendar ne dovolj, da bi ”motnjo” označili kot sladkorna bolezen tipa dva. Pogosto se pojavlja skupaj s povišano telesno težo, zvišanim krvnim tlakom in zvišano vsebnostjo maščob v krvi. Pozneje pa se omenjeno stanje lahko razvije v sladkorno bolezen tipa 2 ( je torej pomemben dejavnik tveganja za razvoj te bolezni).

Kako jo delimo?

– Sladkorna bolezen tipa 1 (od inzulina odvisna sladkorna bolezen). Prizadene 5-10 % ljudi, ki trpijo za sladkorno boleznijo, po navadi se pojavi že v mladih letih. Je avtoimuna bolezen, kjer telesni imunski sistem napade in uniči celice, ki proizvajajo hormon inzulin v trebušni slinavki.

– Sladkorna bolezen tipa 2 (od inzulina neodvisna sladkorna bolezen). Najbolj pogosta oblika sladkorne bolezni. Prizadene 90-95 % ljudi, ki trpijo za sladkorno boleznijo. Pri tem tipu, trebušna slinavka proizvaja zelo majhne količine inzulina, ki ne zadostujejo za popolno presnovo in transport do celic. Celice lahko postanejo tudi odporne na inzulin, ki ga je v krvnem obtoku malo. Veliko ljudi trpi za sladkorno boleznijo tipa 2 in se tega niti ne zavedajo. Ta tip bolezni se pogosto začne v poznih letih, dandanes, pa na žalost postaja zelo pogosta bolezen mladih ljudi. Rizični dejavniki pojava diabetesa tipa dva sta nezdrava prehrana, prevelika telesna teža, leta, stres, pomanjkanje športne aktivnosti, dednost in rasa.

Možni zapleti

Razlog hipoglikemije (zmanjšana koncentracija glukoze v krvi) so izpuščanje obrokov, prevelika telesna aktivnost, reakcija na povečano koncentracijo inzulina. Znaki, ki botrujejo hipoglikemiji so lakota, vrtoglavica, potenje, zmedenost, palpitacije, otrplost ali mravljinčenje ustnic. Če hipoglikemije ne zdravimo, lahko nekateri posamezniki doživijo tudi dvojni vid, tresenje, dezorientacijo, neobičajno vedenje, in eventualno lahko pride tudi do kome.

Znaki hiperglikemije (povečana koncentracija glukoze v krvi) so utrujenost, pogosto uriniranje- poliurija, ekstremna žeja-polipsidija, izsušenost (dehidracija), slabo počutje, zmanjšana odpornost, konstantna lakota, izguba teže, izguba vida.

Največja nevarnost sladkorne bolezni, ni bolezen sama, ampak ji botrujejo komplikacije, ki lahko nastanejo pri nekontroliranih in nezdravljenih koncentracijah glukoze v krvi. Nezdravljena sladkorna bolezen, lahko vodi do diabetične ketoacidoze ali hiperosmolarnega sindroma.

Ketoacidoza je smrtno nevaren zaplet sladkorne bolezni. Pojavi se takrat, ko telo ne more proizvesti dovolj inzulina in začne razgrajevati maščobe in mišice za energijo. V telesu se tako začnejo kopičiti ketoni, ki povzročijo kemično neravnovesje, imenovano diabetična ketoacidoza. Če se ketoni ne izločajo iz telesa, se nabirajo v organizmu in ga tako zakisajo. Na to lahko opozori bolnikova sapa, ki ima v tem primeru vonj po acetonu. To stanje je predvsem značilno za sladkorne bolnike tipa I, lahko pa se pojavi tudi pri sladkornih bolnikih tipa II.

Hiperosmolarni sindrom je pogostejši pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2. To je stanje, ko se hiperglikemija razvije do izredno visokih vrednosti in povzroči zelo hudo dehidracijo. Bolniki imajo praviloma moteno zavest, so izsušeni in pogosto kažejo znake prizadetosti centralnega živčnega sistema.

Kako si lahko pomagamo sami?

Zdrava in uravnotežena prehrana je za sladkorne bolnike zelo pomembna. Pomaga nam vzdrževati zdravo telesno težo in zniževati previsoke vrednosti sladkorja in maščob v krvi. Posebno pozornost je treba nameniti škrobnim živilom in sladkorju, ki najbolj dvigajo raven sladkorja v krvi, ter količini in vrsti maščob, ki dodatno povzročajo kronične zaplete pri sladkorni bolezni. Potrebna je tudi zmerna količina dnevne rekreacije in pažnja na ohranjanje zdrave telesne teže.

Zlata pravila prehrane za sladkorne bolnike so:

Uživajte le toliko hrane, da boste imeli normalno telesno težo

Uživajte raznolika živila iz vseh skupin živil

Uživajte čim manj maščob, še posebej živalskega izvora, in zmerno količino beljakovin

Uživajte čim več sadnja in zelenjave, prednost ima slednja, ker vsebuje več prehranskih vlaknin in antioksidantov. Prehranske vlaknine so ogljikovi hidrati, ki jih telo s prebavnimi encimi ne more razgraditi, zato ugodno vplivajo na hitrost prebave ter zmanjšajo porast ravni glukoze v krvi. Količino zaužitih ogljikovih hidratov uravnavajte s primerno količino inzulina (če se zdravite z inzulinom) in z gibanjem